Panonska

Mač(k)ice

2011-04-01T20:18:00.000+02:00

Mačka med mačicami. Zofi se je s svojo med spanjem tipično Superman pozo udobno nadomestila kar na mačice. Je v sanjah rešila svet? :)

Kruh s čemažem

2011-03-30T17:07:00.001+02:00

To sicer ni kruh, ki bi bil značilen za pomursko kulinariko, a glede na to, da je čas čemaža in ga ljudje tudi tukaj uporabljajo vedno bolj, ne bo odveč, če se deli ta recept.

Čemaž je divji česen. Najbolj pomembno je, da ga znamo prepoznati. Menda ga ljudje radi zamenjajo s šmarnico in jesenskim podleskom. To se zagotovo ne more zgoditi, če ob nabiranju uporabljamo voh, saj ima, če ga malo pomečkamo s prsti (in tudi na daleč) izrazit vonj po česnu. Raste tako, da ustvari veliko preprogo dišečega zelenja, ki ga težko zgrešimo.

Sestavine za testo:

400 g moke,

(200 g polnozrnate in 200 g bele oz. 250g polnozrnate in 150g bele, po želji),

žlička soli,

2,5 dcl vode,

pol kvasa,

1 žlica medu,

šop čemaža.

Premaz:

2 žlici olivnega olja,

(če kdo želi prekmursko-prleško izkušnjo lahko uporabi svinjsko mast ;) ),

čemaž.

V manjšo posodo damo 1dl tople vode, žlico medu in kvas ter počakamo, da se kvas aktivira. Če se upira mu lahko pomagamo tako, da ga damo na toplo.

Čemaž nasekljamo na majhne kose. Tretjino pustimo za kasneje, saj jo bomo uporabili za premaz. Količina čemaža je odvisna od tega, kako zelo aromatičen kruh si želimo.

V večjo posodo damo moko, sol, nasekljan čemaž in prilijemo kvas ter 1,5 dcl vode (ki jo še lahko dodamo, če se nam testo zdi presuho). Gnetemo tako dolgo, da testo postane voljno. Nato ga oblikujemo in premažemo z olivnim oljem (alternativa svinjska mast ;) ) ter pustimo da vzhaja 1 uro.

Vzhajano testo še enkrat pregnetemo in oblikujemo. Čemaž, ki nam je ostal vmešamo v 2 žlici olivnega olja. Tri četrtine premaza uporabimo sedaj in premažemo kruh, ki ga nato damo v naprej segreto pečico.

Pečemo 20-30 minut pri 230°C .

Ko je kruh pečen ga takoj premažemo še s preostalim čemažem.

Pokrajina

2011-03-20T19:30:00.000+01:00

Pogled skoraj v neskončnost.

Bujta repa

2011-03-16T18:56:00.003+01:00

Prekmurskim in drugim študentom se ob omembi bujte repe verjetno porodi asociacija na vsakoletno študentsko fešto, ki jo v Ljubljani organizira Klub prekmurskih študentov. Po tekmovanju kuhanja bograča, so sedaj uvedli tudi tekmovanje v kuhanje bujte repe. Bujta repa je ubita repa in so jo nekoč kuhali ob kolinah, poleg pa postregli tudi krvavice. Lahko jo jemo tudi s krompirjem. Pri nas pa si jo postrežemo kar s kruhom. Ker je tako najboljše ;)

Sestavine (za približno 5 oseb):

500 kisle repe
400 g mesnatih svinjskih kosti
60 g prosene kaše
svinjsko mast (ali olje)
3 stroke česna
2 žlici g moke
1-2 žlički mlete rdeče paprike
lovorjev list, nekaj zrn popra, sol.

V večjem loncu kuhamo repo in svinjske kosti približno eno uro. Dodamo nekaj zrn popra in lovorjev list ter solimo, če kisla repa ni že slana. Preden se meso popolnoma zmehča dodamo proseno kašo. V posebnem loncu popražimo na svinjski masti ali olju moko, dodamo nasekljan česen in dolijemo malo vode, pustimo, da malo zavre ter dodamo mleto rdečo papriko, saj se tako izognemo temu, da paprika zagreni. Vse skupaj dolijemo k kuhani repi in pustimo, da še malo povre. Po okusu še dosolimo. S kosti lahko odrežemo rezine mesa, ali pa pustimo, da se jedci sami spopadejo z njimi in jih sproti obirajo.

Noji v Prekmurju

2011-03-13T18:39:00.000+01:00

Poleg štorkelj so tukaj afriški tudi noji. Mimogrede, prve štorklje, ki so pristale na pomurska tla, so bile opažene ravno ta teden.

To, da so noji največje ptice, tečejo lahko s hitrostjo tudi 70 km/h, ne letijo, imajo največja jajca, ve verjetno vsak. To, da so noji na svetu že zelo dolgo časa, tam od 80 do 150 milijonov let, pa morda ne ve ravno vsak.

Strokovnjaki njihov obstoj ocenjuje na 120 milijonov let, primerjajo jih z dinozavri.

Najbolj osupljiv je njihov skozi vsa ta leta izoblikovani imunski sistem.

Ljudje uživajo njihovo meso, olje, jajca in se krasijo z njihovim perjem in ustvarjajo iz njihove kože usnje...

Ti noji so bolj za hobi, kot za kaj drugega. Zato se mi zdi, da lastnik ne bi bil ravno navdušen, če izdam, kje se nahajajo.

Jaz se jih malo bojim. V Avstraliji, Veliki Britaniji in ZDA jih uvrščajo med nevarne živali. Noji so že napadali in tudi ubijali. Ob takem zloveščem pogledu se niti ne čudim...

Nikakor se ne bojuj proti Pomladi

2011-03-09T19:14:00.000+01:00

Ok, naslov je sicer vzet iz knjige (Soba z razgledom, Forster), katere zgodba se odvija v Toskani in nima nič kaj veliko z našimi kraji, a vseeno nekako zgornje besede ustrezajo obdobju prebujajoče narave. Imamo dobro vino, odlično hrano in najbližje toskanski pokrajini so Jeruzalemske gorice s topoli ob vijugajočih cestah.

Maškare so odgnale zimo, upam, da tudi bacile, ki so neomajno napadali ves februar. Narava se prebuja in prvi znanilci in znanilke so že tu. Še malo pa bo tudi hiša ponovno odprla svoja vrata...

Adijo sivina in mraz! Pozdravljena toplina in sonce :)

(Upam, da se ne veselim prehitro.)

Palačinke s skuto

2011-02-21T20:42:00.003+01:00

Palačinke s skuto so še ena izmed jedi, ki definirajo pomursko kulinariko. Priprava je (spet) enostavna, a traja malo dlje. Najprej je namreč treba pripravit palačinke. Iz naslednji sestavin dobimo približno 10 ne predebelih palačink:

5 dl mleka,

3-4 jajca,

ščepec soli,

12-14 žlic moke (lahko pol polnozrnate, pol navadne bele)

1 dl Radenske,

in olje za ponev v kateri pečemo palačinke.

Spečemo palačinke, a pazimo, da ne preveč (na eni strani malo bolj, na drugi manj), saj jih bomo dali še v pečico. Pazimo tudi, da niso pretanke.

Pri nadevu, ki je čisto malo moderniziran, zmešamo naslednje sestavine:

50 dag skute,

2 dl kisle smetane (ne porabi vse za nadev, saj jo potrebuješ še za premaz. Dodajaj postopoma, saj nadev ne sme biti preveč tekoč),

1 jajce,

3 žlice sladkorja,

1 žlica medu,

1 vaniljin sladkor,

eno do dve pesti rozin (ki jih predhodno umijemo, nato lahko tudi namočimo v vodo ali rum, da postanejo sočne),

cimet.

Palačinke namažemo z nadevom (3-4 žlice), zvijemo in položimo v nameščen pekač (lahko uporabimo tudi peki papir. Vrh premažemo s preostalo kislo smetano in damo v pečico. Pečemo pri 180°C dokler niso rjavo zapečene (približno 20 minut ali več).

Jemo jih lahko tople ali hladne. Jaz imam raje tople, tako da jih lahko tudi, ko se ohladijo, brez problema segrejemo.

Vlado Kreslin odpira okno...

2011-02-09T17:15:00.000+01:00

… in Lainšček vabi pod okno cigane.

Odpiram okno, da bi še zadnjič stresel pepel
da slišal bi korake, ki te odnašajo proč.
Da vdihnil bi pozabo, izdihnil tvoj vonj,
izdihnil te na plano, iz svojih sanj,
da slišal bi korake, ki te odnašajo v noč.

(Odpiram okno, Kreslin)

Pesem za prisluhnit tukaj.

Povabi me včasih v kraje neznane,
mi zjutraj pod okno pripelji cigane.
Povej mi o sanjah četudi so grešne,
zaupaj mi želje četudi so smešne.

(Ne bodi kot drugi, Lainšček)

Malo kulture iz Pomurja

2011-02-08T14:20:00.003+01:00

Prejšnji dan so menda na enem izmed pomurskih radijskih postaj naključne posameznike naprosili naj naštejejo poleg Prešerna še kakšnega slovenskega pesnika. Večina se ni spomnila nobenega. Morda so res naleteli na tisto peščico, ki so jim pesniki tuja vas, ampak z lahkoto sem ta dogodek povezala z novico, da so se pomurski devetošolci ponovno odrezali najslabše pri preverjanju znanja iz matematike in slovenščine. Minister in drugi „tam gor“ krivijo Rome, narečje in stanje trga dela. Moje izkušnje pravijo, da so že na lokalni ravni velike razlike pri podajanju znanja med različnimi osnovnimi šolami (in tudi srednjimi), kaj šele na državni ravni. In danes, na Prešernov dan oz. dan kulture, je pravšnji čas, da se predstavijo pomurski posamezniki, ki so del slovenskega kulturnega prostora.

Takoj ob bok Prešernu bi lahko postavila Stanka Vraza (1810 - 1851), ki je prleški pesnik in poleg Prešerna najvidnejši pesnik slovenske romantike. Vrazov sošolec je bil Franc Miklošič (1813 - 1891), ki je znan tudi kot leposlovec, a bolj kot to nas nanj asociira delo na področju slovanskih jezikov – glasoslovje, besediloslovje, besedotvorje, skladnja, postavitelj temeljev slovanskemu imenoslovju... In Miško Kranjec (1908 - 1983) je eden izmed prepoznavnejših pisateljev iz Prekmurja.

Vraz, Miklošič in Kranjec

Miki Muster (1925) je Prekmurec? Točno tako. Rodil se je v Murski Soboti. Mislim, da ni nobenega, ki ne bi poznal Ferija Lainščka (1959), Vlada Kreslina (1953), Evalda Flisara (1945) in Edvarda Kocbeka (1904 - 1981). To so verjetno eni izmed najbolj markantnih Pomurcev in puščajo globok pečat na kulturni ravni. Lainšček je vsestranski (pisatelj, pesnik, dramatik, scenarist...), Kreslin mu v tem prav tako sledi, saj je aktiven na več področjih. Pisatelj Flisar morda večini manj znan, predvsem po dejstvu, da so njegove korenine v Prekmurju, je napisal enega izmed najbolj branih sodobnih romanov Čarovnikov vajenec. Kocbek je Pričevalec naših časov in buri duhove s povojnimi poboji.

Muster in Lainšček

Kreslin, Flisar in Kocbek

Tudi film je kultura in Karol Grossmann (1864 – 1929) je bil prvi slovenski ljubiteljski snemalec. Leta 1904 je posnel prvi filmski zapis v Ljutomeru. V igralskih vodah svojo rodno pokrajino najbolj predstavlja Evgen Car (1944), ki je bil član SNG Maribor in Mestnega gledališča ljubljanskega, sedaj, ko bi vsi pričakovali, da se bo zaradi upokojitve umaknil z gledaliških odrov, dela prav nasprotno s svojo gledališko predstavo Štorklje umirajo. Zgodba se dotika prekmurskega okolja in medosebnih odnosov v njem.

Grossmann in Car

In slikarstvo nas prav tako hrani kulturno. Prvi prekmurski akademski slikar je Ludvik Vrečič (1900 - 1945). Na drugi strani Mure v Prlekiji pa je največji pečat pustil Ante Trstenjak (1894–1970). Seveda nista edina, kar nekaj jih je, nekaj njih je naštetih tu.

Vrečič in Trstenjak

Skladatelj Slavko Osterc (1895 – 1947), rojen v Veržeju, ima zasluge pri posodobitvi slovenske glasbene ustvarjalnosti. Za sabo je med drugim pustil tri simfonije, tri opere enodejanke, balet Iluzije, kantato Krst pri Savici. Na glasbenem področju je poleg Kreslina verjetno med bolj poznanimi glasbena skupina Langa oz. brata Kontrec, ki sta prepoznavna tako po svoji glasbi, incidentih na Emi in seveda resničnem šovu Big Brother.

Osterc in Langa

Imamo tudi mlade pesnike, ki si šele utirajo pot med že uveljavljene. Med najbolj prodorne zagotovo spadata Marko Bunderla (1983) in Lučka Zorko (1981), ki bosta z vztrajnostjo in navdihom zagotovo lahko kos že prepoznavnim ustvarjalcem.

Bunderla in Zorko

Polno jih je, takih Pomurcev, bolj ali manj prodornih, ki radi ustvarjajo ali so ustvarjali... Omenjeni niso vsi, ki bi morda morali biti. Nikakor nikogar nisem zanalašč izpustila. Le prostora je premalo, da bi zgolj v en zapis strnila vse te ljudi.

Viri:

wikipedija

prlekija-on.net

Štrleča drevesa

2011-02-03T18:47:00.001+01:00

Niti narava ni vedno simetrična. Štrleča drevesa niso prerasla drugih, le na višje ležečem položaju so zrasla.

Klik do večje slike.

Končno sonce!

2011-02-01T18:59:00.001+01:00

Z zimo ni nič narobe, če nam postreže s soncem.

Polnjena pečena jabolka za mrzle zimske dni

2011-01-25T19:52:00.000+01:00

Zima še vztraja in pri teh nizkih temperaturah so lahko pečena jabolka pravo malo razvajanje. Priprava je hitra in enostavna. Mislim, da tako za pripravo enostavne sladice še nisem pripravljala :)

Za 4 osebe potrebujemo:

8 srednje debelih jabolk,

8 žlic marelične marmelade (v primeru, da so jabolka sladka priporočam polovično količino),

8 žlic mletih orehov,

1 žlico medu,

1 žlico margarine (ali masla).

Jabolka operemo, izrežemo sredico in večkrat prebodemo z vilicami.

Mlete orehe, marmelado in med premešamo ter z maso napolnimo jabolka. Na vrh položimo koščke masla in damo v pečico. Pekač lahko namastimo ali uporabimo peki papir.

Pečemo 30 do 40 minut pri 180°C. Če nismo prepričani, ali so jabolka pečena, lahko poskusimo z zobotrebcem.

Okusno, hitro, preprosto. In kar je najlepše – za sabo pustimo malo umazane posode :)

Priporočam.

*Recept povzet po Marija Fras: Stare prleške in prekmurske jedi za naše dni.

Korenčkova juha z zdrobom

2011-01-12T18:39:00.001+01:00

V prejšnji objavi sem predstavila pripravo piščančjega paprikaša. In ker pred glavno jedjo vedno paše juha, je tokrat na vrsti korenčkova, ki je enostavna in hitra za pripravo.

Recept je spet vzet iz knjige Marije Fras*, a je malo prilagojen. V njenem so namreč samo korenček, zdrob in peteršilj. V mojem sta še čebula in česen.

Sestavine:

čebula (velika, čebula je nasploh dobra osnova ne glede na jed, ki jo pripravljamo),
strok česna,
3-4 žlice zdroba,
korenček (3-4 velike),
voda,
olje,
sol,
poper,
zelen peteršilj.

Nasekljamo čebulo. Korenček nastrgamo na najmanjše možne koščke. Čebulo popražimo na olju, da postane rumena, dodamo naribano korenje, malo še popražimo, dodamo zdrob in še malo pustimo, da se praži in porumeni. Dodamo 1,5 l vode (lahko več ali manj, ampak temu primerno prilagodimo sestavine). Dodamo cel česen, začinimo in kuhamo 15-20 minut oz. dokler se korenje ne skuha. Po želji zgostimo s palčnim mešalnikom. Po potrebi še dosolimo in popopramo. Če želimo na koncu dodamo sesekljam peteršilj.
Namesto vode lahko dodamo jušno osnovo, v tem primeru česen in čebula nista potrebna.

Po juhi lahko postrežemo makove gibice ali piščančji paprikaš.

*FRAS, Marija: Stare prleške in prekmurske jedi.

Piščančji paprikaš

2011-01-10T12:39:00.000+01:00

Paprikaš izvira iz Madžarske, a je kot mnogo jedi mutiral skozi čas in glede na okuse. Pravi piščančji paprikaš vsebuje čebulo, poper, česen, zeleno papriko, paradižnik, kislo smetano in seveda meso. Ker hrana ne pozna državnih meja, se je prenesel tudi v naš del Slovenije in se pogosto pojavlja na krožnikih. Glede na njegovo okusnost to sploh ni čudno.

Kogar ne zanima zgodovina paprikaša, lahko naslednje vrstice preskoči. Na madžarski wikipediji piše, da je „pörkölt“ (recimo temo golaž oz. mesne omake) v 19. stoletju postal priljubljena jed madžarskih kmetov v pokrajini Alföld, ki se nahaja v južnem in vzhodnem delu sosednje države. Alföld se drugače imenuje tudi Panonska nižina, zato ni čudno, da je s tako lahkoto paprikaš prevzel tudi naš prostor ;) Ljudje so se morali prilagodit razmeram, ki so nastale, zato se je poraba govejega in ovčjega mesa nadomestila oz. dopolnila s perutnino. Paprika je v tistih časih simbolizirala madžarskega kmeta, danes simbolizira Madžarsko. Paprikaš je skozi čas postal ena izmed najbolj priljubljenih madžarskih jedi.

Recept:

Različic paprikaša je veliko, tu je tista, ki jo sama pripravim največkrat. Količina mesa je odvisna od jedcev, sama delam po občutku. Paprikaš je najboljši, če malo stoji, torej če ga skuhate preveč, bo naslednji dan še boljši. Korenček sicer ni nujna sestavina, a se je ravno znašel pri roki, zato sem ga tudi uporabila.

Za 4 osebe potrebujemo:

piščančje meso (lahko so prsa, bedra, peruti, po želji),
1 velika čebula,
2 papriki (lahko zeleni ali rdeči, tudi z rumeno ni nič narobe),
2 srednje velika korenčka,
olje
kisla smetana,
moka,
voda
sol,
poper,
in seveda paprika v prahu.

Meso posolimo in popopramo ter pustimo stat med tem, ko nasekljamo čebulo na drobno. Prav tako nasekljamo papriki in korenčka. Čebulo popražimo na olju, da postekleni, dodamo papriko in korenček in pustimo še 5 minut, da se praži. Dodamo meso in ga v zelenjavi popečemo z vseh strani. Dolijemo vodo, da prekrije sestavine, posolimo, popopramo in dodamo papriko v prahu. Pustimo, da se kuha pol ure (odvisno od velikosti mesa).

Ko je meso kuhano v posebni posodi zmešamo kislo smetano in moko z vodo, v kateri se kuha paprikaš. Dodamo še žličko mlete paprike. Pazimo, da ne pretiravamo s kislo smetano, saj se rado zgodi, da želi postat dominanten okus, zato je najboljše razmerje 2:1 (2 žlici moke, 1 žlica kisle smetane). Gostimo po občutku, pustimo da malo zavre, da se okusi prepojijo in na koncu po potrebi še začinimo.

Zraven lahko pripravimo riž, krompir ali testenine in seveda solato, ki mora biti nujno z bučnim oljem :)

Paprikaš s testeninami

Zimska spokojnost leta 1912 in danes

2011-01-06T18:52:00.001+01:00

Že od nekdaj imam rada primerjave prej-potem. In knjiga Pozdravi iz Slovenskih krajev*, mi omogoča, da s pomočjo razglednic, ki so jih pošiljali nekoč, ugotavljam kaj se je spremenilo v tudi več kot 100 letih. Našla sem jo med kupi knjig, ko smo hišo v Veržeju preurejali v turistično nastanitev.

Med mnogimi razglednicami je z našega pomurskega območja edino Lendavska ovita v zimsko idilo. Nekako se mi je zdelo, da bom lahko ujela isti trenutek pri cerkvi Svete trojice. Potem se je izkazalo, da temu ni tako :) Morda obstaja kak hribček, ki ga sama ne poznam in bi bila na točno enakem mestu, kot ustvarjalec spodnje risbe. Lahko pa si je vzel umetniško svobodo in je okolje malo priredil temu, da pridejo do izraza hiše in grad.

Kakorkoli, prva in edina zasnežena primerjava je tukaj. Žal mi je le, da se megla ni dovolj razpodila, saj je razgled iz Lendavskih goric res nekaj posebnega. Morda ga ujamem kdaj drugič.

Prej iz leta 1912.

Potem.

*Pozdrav iz Slovenskih krajev, dežela in ljudje na starih razglednicah (Mladinska knjiga, 1987)

Večerni Ljutomer v lučkah

2010-12-29T14:35:00.001+01:00

Sneg se je stopil. Lučke pa bodo še malo ostale.

Božična vas Banovci ali od kod sploh izvirajo jaslice

2010-12-21T19:37:00.001+01:00

Kdor se te dni potepa po Prlekiji si lahko večer popestri v Banovcih, kjer so ponovno ustvarjali v božičnem duhu. Domačini so pri svojih hišah pripravili več kot 50 jaslic. Sprehod skozi vas tako postane pravo malo doživetje, ko se lahko s figuricami vrnemo v čas Jezusovega rojstva.

Od kod sploh izvirajo jaslice? Menda je za njih „kriv“ sv. Frančišek Asiški, Italijan, ki je v Grecciu leta 1223 postavil v jami prve žive jaslice. Čez čas je morala vsaka cerkev v Italiji imeti svoje jaslice. Na začetku so bile žive, nato pa so jih nadomestile figurice.

Jaslice se postavljajo po opisih v Lukovem in Matejevem evangeliju ter po drugih ljudskih običajih. Angel naznanja rojstvo Jezusa pastirjem, ki nato obiščejo jasli. Trije modri kralji naj bi sledili zvezdi, ki jih je vodila do Betlehema in jaslic, kjer se je rodil Jezus ter mu prinesli darove – zlato, kadilo in miro.

Prisotne so tudi različne živali – v prvi vrsti vol in osel, pa tudi ovce, koze, kamele in sloni. Vol simbolizira potrpežljivost, narod Izraela in v Stari zavezi žrtveni dar. Osel pa ponižnost, pripravljenost za delo in narode, ki niso iz Izraela.

Zanimivo je, da so bile prve jaslice postavljene v upanju, da se bo s tem poudarila pomembnost čaščenja Jezusa v božičnem času in ne že takrat razširjenega materializem in obdarovanja. No, če pogledamo današnji svet, Frančišku Asiškemu to očitno ni uspelo. Prav nasprotno, skozi čas se je materializem razcvetel v neobvladljive razsežnosti.

Vir: Wikipedia

Sprehod

2010-12-20T10:54:00.000+01:00

Včeraj je bil nesramen mraz. Ampak v dobri družbi pretrpi človek tudi mraz in veter in... sem omenila mraz?

Ker je tu pri nas bolj ali manj ravnina (pozabimo za trenutek na Jeruzalemske in Lendavsko-dolgovaške gorice ter Goričko) so vinogradi tudi takšni.

Pokrajina je lepa tudi, ko zapade sneg.

In včasih lahko zagledamo nekaj, kar nas spominja na toplejše čase.

Ko snega več ni, ostanejo le še spomini

2010-12-16T20:27:00.000+01:00

Včasih v obliki mislih, včasih s pomočjo fotografij. O Bukovniškem jezeru sem pisala v eni izmed prejšnjih objav, a okoliš pri Dobrovniku ne ponuja samo jezera in zdravilnih točk. Pravo sprostitev in malo izobraževanja nam nudi gozdna učna pot pri jezeru.

Odpravimo se po gozdni poti, ki ne vodi okoli jezera in čez most nas pričaka tabla, ki opisuje gozdno učno pot. V gozdu nas pričakajo čudoviti drevoredi, eden iz listavcev, drug iz iglavcev. Ves čas sledimo nedozorelim češnjam, mimo raznih tabel, ki nas opozarjajo na vrsto dreves, ki se nahajajo v gozdu.

Pot je enostavna in lahkotna. Če kdo želi izkusit popolnost tišine, se mora tja odpravit pozimi, ko pokrajino prekrije sneg in ni nobenih zvokov, le tu in tam zaslišimo motor letala nekje visoko v zraku. Med gazenjem po skoraj nedotaknjenem snegu (človeških sledi tokrat ni bilo), nas na življenje opozarjajo le živalske stopinje...

Ko pridemo do opazovalnice se pot začne rahlo spuščat in nas privede do ceste, ki obkroža Bukovniško jezero. Cesto prečkamo in nadaljujemo pot po gozdu, kjer nas pričakuje mostišček in tako počasi prihajamo na začetek poti. Kdor si želi še malo bolj pretegnit noge, se lahko odpravi okoli jezera, saj učna pot vzame le približno 40 minut zmerne hoje.

Včasih sem v dilemi, kaj razkrit tukaj in kaj pustit, da ostane skrito. Seveda je učna pot jasno označena in javna, a kljub temu prava poslastica za tiste, ki si želijo miru in vonjav gozda ter nobenih smeti. In prav to troje lahko dosežemo s spoštovanjem narave in obzirnostjo do drugih. Tega na žalost v bolj bližnji okolici Bukovniškega jezera skorajda več ni. Ampak vedno obstajajo svetle izjeme...

Povezano:

Bukovniško jezero odeto v belino

Makove gibice

2010-12-15T14:41:00.001+01:00

Če se želimo vrniti daleč nazaj v prekmursko zgodovino, lahko to storimo z gibicami. Jaz sem izbrala makove gibice. Poznamo tudi gibice z zaseko in kislo smetano ali uporabimo skuto ter orehe. Danes je to stvar okusa, nekoč pa razpoložljivih sestavin.

Gibice so prekmurski mlinci. Bogataj v knjigi Okusiti Slovenijo piše, da gre za ostanke najstarejših vrst nekvašenega kruha. Nekoč so jih pekli za zajtrk ali večerjo in poleg pili mleko ali žitno kavo. Danes so lahko dodatek k kosilu v obliki sladice, ko pripravljamo kakšno zelenjavno juho, ki nas morda ne nasiti povsem.

Testo je iz naslednjih sestavin:

50 dag pšenične moke,

1 pecilni prašek,

2 - 2,5 dl vode.

Testo zamesimo in ga razdelimo na dva dela ter razvaljamo za dva večja pekača (približno 2-3 mm debeline). Pekač namastimo, damo vanj testo, ga nekajkrat prebodemo z vilicami in spečemo. K receptu ni bilo napisano, kako dolgo. Tudi sama sem med pripravo pozabila na uro. Pekla sem na temperaturi 200°C dokler ni bilo vidno, da je testo pečeno. Torej, po občutku.

Pečeno testo natrgamo in prelijemo z vrelim mlekom (5dl – v receptu piše pol vode, pol mleka, lahko pa damo samo mleko), da se gibice navlažijo. Na koncu potreseno z mletim makom (4 žlice) in sladkorjem (1žlica). Količino maka in sladkorja lahko prilagodimo svojemu okusu.

Jed zagotovo ni kulinaričen presežek, je pa zanimiva popestritev jedilnika.

Recept najden v FRAS, Marija: Stare prleške in prekmurske jedi.

Prleška gibanica

2010-12-09T17:42:00.002+01:00

Ker mi zloglasna prekmurska gibanica vzbuja neko (neutemeljeno) strahospoštovanje, sem se odločila, da prvič poskusim s tisto gibanico, ki ji ni uspelo prečkati reke Mure. Receptov za njo je verjetno toliko, kolikor je prleških gospodinj. Zato sem delala malo po enem, malo po drugem receptu in malo z lastno inspiracijo.

Prleška gibanica je pripravljena samo iz vlečenega testa in je nekoč veljala za praznično jed. Seveda se je recept skozi čas spreminjal. Danes si težko predstavljamo, da bi v sladko pecivo dajali svinjsko mast, a nekoč se je prav to počelo (zaradi pomanjkanja masti, so nekateri cvrli pustne krofe tudi v bučnem olju, drugače pa v svinjski masti). Le redko gospodinjstvo ima danes lončene posode za peko, še manj krušno peč. Prav zaradi pomanjkanje lončene posode (razni modeli za torte v obliki srca ali ovce, tukaj ne pridejo v poštev), sem se tudi sama morala sprijaznit z alternativo.

Gibanica ima 8 plasti testa in 3 plasti nadeva.

Torej, vlečeno testo naredimo in naslednjih sestavin:

50 dag gladke pšenične moke,

1 žlica kisa,

2 žlici sončničnega olja,

1 jajce,

mlačna voda.

Iz sestavin zgnetemo voljno testo, ki bo na začetku kar trdo in se bo nato malo zmehčalo s temeljitim gnetenjem. Po tem kupček premažemo z oljem in pustimo počivati vsaj eno uro.

Sestavine za nadev:

1 kg suhe skute,

2 jajci,

sol,

2 žlici sladkorja (jaz sem dala 3 žlice in vanilijev sladkor, a še vedno ni toliko sladko kot smo navajeni pri drugih pecivih, zato bi kakšna žlica več bila primernejša),

10 dag margarine ali svinjske masti (jaz sem dala maslo),

4 dl kisle smetane (za nadev uporabimo samo 2dl!),

10 dag rozin.

Za nadev zmešamo skuto, jajci, 2 dl kisle smetane, sol in sladkor. Rozine lahko vmešate v maso ali jih posamično potrosite na plasti.

Spočito testo razvaljamo za mezinec debeline in namažemo z oljem.

Nato ga na čim tanjše razvlečemo z rokami. Pustimo, da se olje malo posuši.

Pripravimo okrogel lončen (ali emajliran) pekač premera 35 cm. Jaz sem uporabila pekač za pite, s premerom 28 cm.

Testo razgrnemo čez pekač tako, da del testa visi čez, in ga narežemo na 7 delov.

Prvo plast v pekaču namažemo z maščobo, dodamo testo in nanj nadev in tako naprej dokler ne porabimo vsega. Na vrhu sta dve plasti testa, ki ju namažemo s smetano. V nekaterih receptih dodajo k smetani še jajce, da dobi lepo rumeno barvo. Tako sem storila tudi jaz.

Pečemo na 180°C, približno 40-50 minut.

Ko se ohladi se lahko potrese s sladkorjem v prahu.

No, jaz sem se malo izgubila med vsemi temi plastmi in na koncu delal bolj po inspiraciji kot po receptu. To seveda ni vplivalo na okus.

Dober tek! :)

Recept najden v FRAS, Marija: Stare prleške in prekmurske jedi.
Več o prleški gibanici tukaj.

Bukovniško jezero odeto v belino

2010-12-07T18:05:00.004+01:00

Kdor si želi miru ob Bukovniškem jezeru, ga bo zagotovo našel v zimskem času. Če je v toplih mesecih jezero in njegova okolica oblegana (še posebej ob vikendih), sedaj srečaš le tu in tam kakšnega sprehajalca. Kraj je verjetno najbolj znan po energetskih točkah, ki bi naj pomagale pri raznih boleznih in odvisnostih. Ali nam samo vlivale energije. Koliko je resnice v tem ne vem, je pa nekaj zagotovo – jezero s svojo okolico lahko delujejo na človeka zelo pomirjajoče in sprostilno.

Od Hiše za oddih je oddaljeno približno 20 kilometrov. S prečkanjem Mure in nadaljevanjem poti skozi Dokležovje proti Beltincem, kjer nas znak opozori, da moramo zavit na levo proti Dobrovniku, smo kar hitro na cilju.

Legenda pravi da, če si umijemo oči z vodo, ki priteka iz izvira ob kapelici sv. Vida, bolje vidimo. Slepi bi naj celo spregledali. Tudi tu je resnica vprašljiva, pitna pa je zelo, preverjeno.

Kdor si želi preobrazbe (baje vodi od Triglava do sem os preobrazbe), mora nujno obiskat ta kraj. Če se mu ravno ne uspe preobraziti, se bo zagotovo naužil čudovite narave in če bo prišel ob pravem času, neizmernega miru. Tisti z malo več sreče (in domišljije) ter ljubitelji zgodnje ure, pa bodo morda srečali vilo Rusalko, ki si na obrežju Bukovniškega jezera krtači lase. Če vam tudi to ne uspe, vas bo zagotovo v toplih mesecih potolažil sladoled iz buč, ki ga prodajajo ob jezeru.

Povezano:

Gozdna učna pot pri Bukovniškem jezeru

Tokrat malo drugače

2009-11-12T16:48:00.002+01:00

Danes, ko je dan spomladanski z jesenskimi barvami....

...mimo gozda...

... pogled vanj...

... med vinogradi...

...en je naprodaj (če kdo želi, mu posredujem telefonsko številko, ki je bila na tabli)...

... mimo vinskih kleti...

in zaprtega okna...

s petelinom na hiši.

Jesenska Murska Sobota

2009-11-02T13:02:00.000+01:00

Nekaj jesenskih utrinkov iz Murske Sobote. Da vnesem malo sonca v ta meglen in turoben dan!

V ozadju prve slike je del Blagovnice, nekoč glavnega nakupovalnega središča Murske Sobote. Mislim, da bi jo lahko določili kar za znamenitost Murske Sobote. Danes se nakupovanje seli v primestje kot je tipično za vsa mesta. Kljub temu pa središče Murske Sobote premore kar nekaj trgovin in trgovinic.

Klopce v centru mesta so dobrodošle. Nekoč drevored z velikimi drevesi, so zamenjala nova, manjša drevesa, ki še ne nudijo prave sence. Poleti je dobrodošla, sedaj jeseni pa je lepo posedet tudi na soncu.

Majhna cvetličarna v centru mesta. Pred prvim novembrom, seveda.

Po Slovenski proti evangeličanski cerkvi...

... in pogled nazaj...

... pogled na zvonik... odbilo je 12...

... in nasproti cerkve pot, ki vodi do soboškega grada v parku.

Seveda je Murska Sobota več kot le teh nekaj utrinkov. Več enkrat prihodnjič...

Za dve kosili!

2009-09-21T09:32:00.001+02:00

Če živiš na podeželju se ti lahko zgodi, da se k tebi ne pritepe samo kakšen maček ali pes, ampak tudi kura. Pred nekaj dnevi se je namreč na dvorišču pojavila tale rejena belka.

Fotoaparat je ni strašil in naredila je kar nekaj zanimivih poz.

Čez nekaj dni, ko smo jo še bolj poredili in skorajda udomačili, smo našli njeno lastnico, ki jo je prišla iskat, vzela v roke, pokomentirala, da je to za dve kosili in kuro pritepenko odnesla k svojim kurjim prijateljicam :)

Baje ji bodo prizanesli, da ne bo pristala na krožniku in pustili, da začne nest jajca.

Sončni zahodi niso lepi samo na morju

2009-08-20T18:27:00.007+02:00

Eden izmed mnogih...

Zombiji napadli Ljutomer!

2009-08-15T20:38:00.009+02:00

O žrtvah trenutno še ni podatkov. Bilo jih je veliko in napadali so predvsem sami sebe.

Tale je razmesarjen tako zelo, da je kri pristala tudi na kombiju.

Obstajajo žalostni zombiji...

in taki, ki ne veš, kaj bo njihova naslednja poteza.

Največ se jih je gnetlo pod odrom, v senci kot se za zombije spodobi.

En pa je bil še posebej pogumen. Začel je tulit v sonce.

Oživel je tudi naci zombi in hitel k odru...

Najbolj nevarno (dejansko) je deloval zombi z motorko...
Zombiji kadijo. Škodovati jim tako ali tako ne more.

Se tudi pogovarjajo, četud gledajo en drugega sumičavo.

Zombi bobnar :) izgleda bolj kot žrtev kakšnega navdušenega zombi oboževalca.

Črevo kot okras. Zombiji pijejo Laško :)

Medicinska sestra, french maid in zombijka, ki spet gleda sumljivo...

No, napadli sta eno drugo (ni zrežirano, tista, ki davi je dejansko davila, saj je iskala wc). Sicer pa - kolikokrat lahko človek dejansko umre?

Na koncu pa še grožnja meni... Jaz sem naslednja :)

PS : S klikom na sliko, so nekatere "malo" lepše kot tukaj. Ne vem, na koliko pixlov moram zmanjšat fotgrafije, da jih ne bi avtomatsko. Bom pa poskusila ugotovit :)

Za Grossmannovce ceneje!

2009-08-07T09:09:00.001+02:00

Datum pričetka Grossmannovega festivala filma in vina se približuje, v Hiši za oddih bo za vse obiskovalce festivala, bivanje ceneje!

PS: Tudi zombiji dobrodošli!

Skoraj vse ravno

2009-07-24T10:53:00.001+02:00

Dokaz, da tukaj ni vse ravno. Da se od monotonosti ne bi kdo dolgočasil pri nas, so zato tukaj...

... gozdovi, ki ne dovolijo, da bi pogled segal daleč naprej...

... spet gozdovi in cvetlice ob cestah... poleti je vse belo...

... in seveda tam daleč naprej oblaki, ki so se odločili, da malo povišajo Lendavse gorice (klik na sliko za boljšo vidnost)...

Proti soncu!

2009-07-21T09:45:00.003+02:00

Proti soncu se sicer ne sme fotografirat, ampak nisem se mogla upreti. Poletni večer, drevo samo sredi polja, v ozadju se dela nevihta...

... in zlato polje s sončnimi žarki v daljavi, ki bodejo zemljo...

Vse poti vodijo v...

2009-07-20T17:46:00.005+02:00

... seveda bi moral sledit Rim, ampak po mojem noben tam zgoraj ne bo hud, če napišem, da v Prekmurje. No, sem na severovzhod. Ne bom pa tvegala in napisal, da vse poti vodijo k hiši ;)
Ampak te na nek način tudi vodijo tja.

Poljske poti so raj za vse, ki si zaželijo malo miru, svežega zraka in lepih pogledov po pokrajini. Četudi misliš, da si sam, se motiš in če dobro prisluhneš sredi polja prvič zasliši nato pa še zagledaš, kako te opazuje...

Za vse s slabšim vidom - na sliki je radovedna srnica, ki kuka skrita sredi polja in upa, da na njo v opazovalnici ne preži kak lovec.

Kdo se lepše nastavlja soncu?

2009-07-13T10:23:00.000+02:00

One...

ali ona...

Moja zmagovalka je Zofi, ki je z užitkom poležavala na soncu po nekaj dnevnem (bi bilo pretirano če bi napisala tedenskem?) dežju.

Drugače pa zgleda, da so letos pri nas moderne sončnice. Polja sončnic. Sicer so postale od dežja vse "viseče", a sonce sije že tretji dan, tako da se bodo sigurno napojile sončnih žarkov. Če bo vreme vztrajalo, mi mogoče uspe kakšna boljša fotografija.

Rad bi živel kot mlinar na Muri... oziroma nekaj o mlinu na Muri v Veržeju

2009-07-08T11:36:00.002+02:00

Ko sem jaz v bližini Mlina na Muri mi vedno začne v glavi odzvanjati besedilo hita iz devetdesetih: rad bi živel kot mlinar na Muri, da dolg bi bil dan, da spet bi bil sam... To je zelo vztrajna pesem in človeka lahko spremlja še kar nekaj časa, ko je mlin na Muri že močno oddaljen. Kdor se želi okužit, naj se napoti na YouTube.

Obisk mlina na Muri lahko združuje zanimivo z aktivnim. Od hiše res ni daleč in je sprehod ali skok na kolo več kot dobra odločitev (razen, če ima kdo namen kupit ogromno količino Babičevih izdelkov pridelanih v mlinu, to so ržena, bela, krušna, ajdova, koruzna moka, prosena kaša in drugi izdelki, ki jih je možno pridelat v mlinu).

Mlin na Muri – edini plavajoči panonski mlin. Prvi mlin je bil postavljen leta 1890, ki pa je pogorel, saj bi naj nekdo podtaknil ogenj. Tretji mlin, zgrajen leta 1925 (drugi zgrajen leta 1915 je spet pogorel), še kar vztraja in vrti vodo, ki priteka v Slovenijo iz Avstrije. Mlin je lesen, vodno kolo pa je pritrjeno na dva železna čolna. Ni pa odvisen od vodostaja reke, saj se sila prenaša z njega v mlin po jekleni vrvi.

Mlinsko kolo je lahko simbol moči in napredka ali pa je znanilec življenja in simbol sožitja med mlinarjem in reko, ki enkrat nekaj dá in spet drugič vzame.

Od mlina vodijo ob reki Muri razne potke, ki vodijo do zanimivih skritih kotičkov

Mura ponuja s svojimi meandri, mrtvicami, prodišči bogat eko sistem in seveda možnost plovbe z enega brega Mure na drugega. Torej iz Prekmurja v Prlekijo in obratno. Ampak o tem kdaj drugič...

Mak pozdravlja na obrobju cest

2009-06-29T11:23:00.002+02:00

Ko se voziš po Pomurskih cestah te na vsake toliko preseneti kak rdeč cvet. Makovi cvetovi imajo poseben čar. Makovih polj tukaj nisem opazila, se pa skrivajo med pšenico.
Nekaj sem jih ujela v objektiv.

Toča uničuje, še prej pa ponuja pogled na fantastične oblake

2009-06-26T19:31:00.001+02:00

To ni ažurna objava. Sem pa pred točo, ki je napadla Pomurje 16. junija, poslikala oblake. Takih še nisem videla. Svetlo modra barva, ki se preliva s sivo, je sicer lepa, a posledice niso bile najlepše.

Na koncu so ostali uničeni vrtovi, polja, tudi odkrite strehe pri nekaterih in podrta drevesa, Narava je spet pokazala svojo moč...

Ljutomer

2009-06-22T17:19:00.001+02:00

Središče Prlekije, le približno 7 kilometrov oddaljen od Veržeja in hiše. Znano je predvsem po prvem slovenskem taboru leta 1868 in seveda po kasačih, ki se podijo po ljutomerskem hipodromu.

Staro mestno jedro s tremi trgi, je vredno vsaj sprehoda, če že ne kratkega postanka na glavnem trgu, kjer je možna v majhnih lokalih osvežitev s sladoledom in pijačo.

Sprehod po ulicah privede do Kapele svetega Florjanja iz leta 1736 na Miklošičevem trgu.

Ali pa v nasprotni smeri v zelo urejen ljutomerski park s travo, ki kar vabi k poležavanju. Ob parku je tudi hipodrom na katerem so v poletnih mesecih ob nedeljah teki ljutomerskih kasačev.

V Ljutomeru so za vse, ki jih zanimajo kulturne in podobne znamenitosti: spominska soba Franca Miklošiča, Galerija Anteja Trstenjaka, Muzej Taborskega gibanja na Slovenskem in Muzej novejše zgodovine.

Lepo in majhno, urejeno mesto, ki človeka v trenutku očara.

Rotunda pri Selu

2009-06-22T15:02:00.001+02:00

Že sama pot do Sela in Rotunde je posebno doživetje, ki se začne, ko v Tešanovcih pri Moravskih toplicah zavijete proti Selu. Od hiše se še mogoče najhitreje pride po cesti Veržej – Bratonci – Lipovci – Gančani – Bogojina – Tešanovci, kjer se pot nadaljuje navzgor, na levo proti čudoviti pokrajini.

Tukaj se namreč tipična panonska ravnina konča in začne rahlo hribovit svet s polji in gozdovi ter majhnimi vasicami in hišami, ki so posejane po goričkih gričih.

Selo, ki je od madžarske meje oddaljeno samo 5 kilometrov, je razpotegnjeno, ampak rotunde človek ne more zgrešit, saj se jo vidi že s ceste. Avto je najbolje parkirat pri turistično-informacijski hiši (tam se je tudi najbolje pozanimat za ogled notranjosti), saj se je treba po majhni potki, ki vodi do nje, odpravit peš.

Rotundo obdajajo gozd in travniki, zato je okolica še posebej lepo spomladi, ko cvetijo cvetlice.

V 13. stoletju zgrajeno romansko rotundo naj bi zgradili templarji in je ena izmed najstarejših stavb v Sloveniji.

Nad njo se nahaja majhno pokopališče, ki je sicer rahlo zapuščeno, ampak prav to mu daje poseben čar.

Poleg zanimive zunanjosti in notranjosti same cerkve, sta tam še mir in tišina ter prelepa narava, tako človek z užitkom posedi na klopci ob rotundi, v senci velikih dreves.

Hiša prej in potem

2009-06-20T17:28:00.001+02:00

Veliko bi jih reklo – končno! Hiša je namreč samevala kar nekaj let (več kot 30), z občasnimi obiski, ki so ji dali vsaj malo življenja. Zavihali smo rokave, se lotili dela in jo malo osvežili ter pripravili na dopustnike, ki bodo zašli v severovzhodni del Slovenije.

Dan, ko se je začela preobrazba je nakazovalo že oblačilo. Delovna obleka.

Na žalost sem se spomnila, da bi lahko dala primerjavo prej-potem, ko smo že močno zavihali rokave, ampak mislim, da bo dovolj nazorno prikazano, da je do sprememb res prišlo. Zaradi preurejanja je na slikah veliko krame.

Dnevna soba prej...

… in potem...

Prva soba prej (že v akciji)...

… in potem. Veliko modre :)

Soba z zakonsko posteljo (tudi že v akciji)...

… in potem.

Kopalnica prej...

in potem. Očitno je, da le nekaj dodatkov, lahko zelo popestri prostor.

Kuhinje pa nažalost pred nisem poslikala, ampak vseeno dodajam slike. Za vizualizacijo – na steni so bile tapete, ki so bile sicer lepe, a nažalost premalo ohranjene, da bi jih pustili na steni.

Dela je bilo vloženega kar nekaj. Sicer ne obsežna preureditev je uspela in sedaj hiša komaj čaka, da zaživi.