Večerni Ljutomer v lučkah

Sneg se je stopil. Lučke pa bodo še malo ostale. 

 

Božična vas Banovci ali od kod sploh izvirajo jaslice

Kdor se te dni potepa po Prlekiji si lahko večer popestri v Banovcih, kjer so ponovno ustvarjali v božičnem duhu. Domačini so pri svojih hišah pripravili več kot 50 jaslic. Sprehod skozi vas tako postane pravo malo doživetje, ko se lahko s figuricami vrnemo v čas Jezusovega rojstva.

Od kod sploh izvirajo jaslice? Menda je za njih „kriv“ sv. Frančišek Asiški, Italijan, ki je v Grecciu leta 1223 postavil v jami prve žive jaslice. Čez čas je morala vsaka cerkev v Italiji imeti svoje jaslice. Na začetku so bile žive, nato pa so jih nadomestile figurice.

Jaslice se postavljajo po opisih v Lukovem in Matejevem evangeliju ter po drugih ljudskih običajih. Angel naznanja rojstvo Jezusa pastirjem, ki nato obiščejo jasli. Trije modri kralji naj bi sledili zvezdi, ki jih je vodila do Betlehema in jaslic, kjer se je rodil Jezus ter mu prinesli darove – zlato, kadilo in miro.

Prisotne so tudi različne živali – v prvi vrsti vol in osel, pa tudi ovce, koze, kamele in sloni. Vol simbolizira potrpežljivost, narod Izraela in v Stari zavezi žrtveni dar. Osel pa ponižnost, pripravljenost za delo in narode, ki niso iz Izraela.

Zanimivo je, da so bile prve jaslice postavljene v upanju, da se bo s tem poudarila pomembnost čaščenja Jezusa v božičnem času in ne že takrat razširjenega materializem in obdarovanja. No, če pogledamo današnji svet, Frančišku Asiškemu to očitno ni uspelo. Prav nasprotno, skozi čas se je materializem razcvetel v neobvladljive razsežnosti.

Vir:  Wikipedia 

Sprehod

Včeraj je bil nesramen mraz. Ampak v dobri družbi pretrpi človek tudi mraz in veter in... sem omenila mraz?

Ker je tu pri nas bolj ali manj ravnina (pozabimo za trenutek na Jeruzalemske in Lendavsko-dolgovaške gorice ter Goričko) so vinogradi tudi takšni. 

Pokrajina je lepa tudi, ko zapade sneg.

 

In včasih lahko zagledamo nekaj, kar nas spominja na toplejše čase.

Ko snega več ni, ostanejo le še spomini

Včasih v obliki mislih, včasih s pomočjo fotografij. O Bukovniškem jezeru sem pisala v eni izmed prejšnjih objav, a okoliš pri Dobrovniku ne ponuja samo jezera in zdravilnih točk. Pravo sprostitev in malo izobraževanja nam nudi gozdna učna pot pri jezeru.

Odpravimo se po gozdni poti, ki ne vodi okoli jezera in čez most nas pričaka tabla, ki opisuje gozdno učno pot. V gozdu nas pričakajo čudoviti drevoredi, eden iz listavcev, drug iz iglavcev. Ves čas sledimo nedozorelim češnjam, mimo raznih tabel, ki nas opozarjajo na vrsto dreves, ki se nahajajo v gozdu. 

Pot je enostavna in lahkotna. Če kdo želi izkusit popolnost tišine, se mora tja odpravit pozimi, ko pokrajino prekrije sneg in ni nobenih zvokov, le tu in tam zaslišimo motor letala nekje visoko v zraku. Med gazenjem po skoraj nedotaknjenem snegu (človeških sledi tokrat ni bilo), nas na življenje opozarjajo le živalske stopinje...

Ko pridemo do opazovalnice se pot začne rahlo spuščat in nas privede do ceste, ki obkroža Bukovniško jezero. Cesto prečkamo in nadaljujemo pot po gozdu, kjer nas pričakuje mostišček in tako počasi prihajamo na začetek poti. Kdor si želi še malo bolj pretegnit noge, se lahko odpravi okoli jezera, saj učna pot vzame le približno 40 minut zmerne hoje.

Včasih sem v dilemi, kaj razkrit tukaj in kaj pustit, da ostane skrito. Seveda je učna pot jasno označena in javna, a kljub temu prava poslastica za tiste, ki si želijo miru in vonjav gozda ter nobenih smeti. In prav to troje lahko dosežemo s spoštovanjem narave in obzirnostjo do drugih. Tega na žalost v bolj bližnji okolici Bukovniškega jezera skorajda več ni. Ampak vedno obstajajo svetle izjeme...

Povezano:

Bukovniško jezero odeto v belino

Makove gibice

Če se želimo vrniti daleč nazaj v prekmursko zgodovino, lahko to storimo z gibicami. Jaz sem izbrala makove gibice. Poznamo tudi gibice z zaseko in kislo smetano ali uporabimo skuto ter orehe. Danes je to stvar okusa, nekoč pa razpoložljivih sestavin. 

Gibice so prekmurski mlinci. Bogataj v knjigi Okusiti Slovenijo piše, da gre za ostanke najstarejših vrst nekvašenega kruha. Nekoč so jih pekli za zajtrk ali večerjo in poleg pili mleko ali žitno kavo. Danes so lahko dodatek k kosilu v obliki sladice, ko pripravljamo kakšno zelenjavno juho, ki nas morda ne nasiti povsem.

Testo je iz naslednjih sestavin:

50 dag pšenične moke,

1 pecilni prašek,

2 - 2,5 dl vode.

Testo zamesimo in ga razdelimo na dva dela ter razvaljamo za dva večja pekača (približno 2-3 mm debeline). Pekač namastimo, damo vanj testo, ga nekajkrat prebodemo z vilicami in spečemo. K receptu ni bilo napisano, kako dolgo. Tudi sama sem med pripravo pozabila na uro. Pekla sem na temperaturi 200°C dokler ni bilo vidno, da je testo pečeno. Torej, po občutku.

Pečeno testo natrgamo in prelijemo z vrelim mlekom (5dl – v receptu piše pol vode, pol mleka, lahko pa damo samo mleko), da se gibice navlažijo. Na koncu potreseno z mletim makom (4 žlice) in sladkorjem (1žlica). Količino maka in sladkorja lahko prilagodimo svojemu okusu. 

Jed zagotovo ni kulinaričen presežek, je pa zanimiva popestritev jedilnika.

• Recept najden v FRAS, Marija: Stare prleške in prekmurske jedi.

Prleška gibanica

Ker mi zloglasna prekmurska gibanica vzbuja neko (neutemeljeno) strahospoštovanje, sem se odločila, da prvič poskusim s tisto gibanico, ki ji ni uspelo prečkati reke Mure. Receptov za njo je verjetno toliko, kolikor je prleških gospodinj. Zato sem delala malo po enem, malo po drugem receptu in malo z lastno inspiracijo.

Prleška gibanica je pripravljena samo iz vlečenega testa in je nekoč veljala za praznično jed. Seveda se je recept skozi čas spreminjal. Danes si težko predstavljamo, da bi v sladko pecivo dajali svinjsko mast, a nekoč se je prav to počelo (zaradi pomanjkanja masti, so nekateri cvrli pustne krofe tudi v bučnem olju, drugače pa v svinjski masti). Le redko gospodinjstvo ima danes lončene posode za peko, še manj krušno peč. Prav zaradi pomanjkanje lončene posode (razni modeli za torte v obliki srca ali ovce, tukaj ne pridejo v poštev), sem se tudi sama morala sprijaznit z alternativo. 

Gibanica ima 8 plasti testa in 3 plasti nadeva.

Torej, vlečeno testo naredimo in naslednjih sestavin:

50 dag gladke pšenične moke,

1 žlica kisa,

2 žlici sončničnega olja,

1 jajce,

mlačna voda.

Iz sestavin zgnetemo voljno testo, ki bo na začetku kar trdo in se bo nato malo zmehčalo s temeljitim gnetenjem. Po tem kupček premažemo z oljem in pustimo počivati vsaj eno uro. 

Sestavine za nadev:

1 kg suhe skute,

2 jajci,

sol,

2 žlici sladkorja (jaz sem dala 3 žlice in vanilijev sladkor, a še vedno ni toliko sladko kot smo navajeni pri drugih pecivih, zato bi kakšna žlica več bila primernejša),

10 dag margarine ali svinjske masti (jaz sem dala maslo),

4 dl kisle smetane (za nadev uporabimo samo 2dl!),

10 dag rozin.

Za nadev zmešamo skuto, jajci, 2 dl kisle smetane, sol in sladkor. Rozine lahko vmešate v maso ali jih posamično potrosite na plasti.

Spočito testo razvaljamo za mezinec debeline in namažemo z oljem.

Nato ga na čim tanjše razvlečemo z rokami. Pustimo, da se olje malo posuši.

Pripravimo okrogel lončen (ali emajliran) pekač premera 35 cm. Jaz sem uporabila pekač za pite, s premerom 28 cm.

Testo razgrnemo čez pekač tako, da del testa visi čez, in ga narežemo na 7 delov. 

Prvo plast v pekaču namažemo z maščobo, dodamo testo in nanj nadev in tako naprej dokler ne porabimo vsega. Na vrhu sta dve plasti testa, ki ju namažemo s smetano. V nekaterih receptih dodajo k smetani še jajce, da dobi lepo rumeno barvo. Tako sem storila tudi jaz.

Pečemo na 180°C, približno 40-50 minut.

Ko se ohladi se lahko potrese s sladkorjem v prahu.

No, jaz sem se malo izgubila med vsemi temi plastmi in na koncu delal bolj po inspiraciji kot po receptu. To seveda ni vplivalo na okus.

Dober tek! :)

• Recept najden v FRAS, Marija: Stare prleške in prekmurske jedi.
• Več o prleški gibanici tukaj.

Bukovniško jezero odeto v belino

Kdor si želi miru ob Bukovniškem jezeru, ga bo zagotovo našel v zimskem času. Če je v toplih mesecih jezero in njegova okolica oblegana (še posebej ob vikendih), sedaj srečaš le tu in tam kakšnega sprehajalca. Kraj je verjetno najbolj znan po energetskih točkah, ki bi naj pomagale pri raznih boleznih in odvisnostih. Ali nam samo vlivale energije. Koliko je resnice v tem ne vem, je pa nekaj zagotovo – jezero s svojo okolico lahko delujejo na človeka zelo pomirjajoče in sprostilno. 

Od Hiše za oddih je oddaljeno približno 20 kilometrov. S prečkanjem Mure in nadaljevanjem poti skozi Dokležovje proti Beltincem, kjer nas znak opozori, da moramo zavit na levo proti Dobrovniku, smo kar hitro na cilju. 

Legenda pravi da, če si umijemo oči z vodo, ki priteka iz izvira ob kapelici sv. Vida, bolje vidimo. Slepi bi naj celo spregledali. Tudi tu je resnica vprašljiva, pitna pa je zelo, preverjeno. 

Kdor si želi preobrazbe (baje vodi od Triglava do sem os preobrazbe), mora nujno obiskat ta kraj. Če se mu ravno ne uspe preobraziti, se bo zagotovo naužil čudovite narave in če bo prišel ob pravem času, neizmernega miru. Tisti z malo več sreče (in domišljije) ter ljubitelji zgodnje ure, pa bodo morda srečali vilo Rusalko, ki si na obrežju Bukovniškega jezera krtači lase. Če vam tudi to ne uspe, vas bo zagotovo v toplih mesecih potolažil sladoled iz buč, ki ga prodajajo ob jezeru. 

Povezano:

Gozdna učna pot pri Bukovniškem jezeru